Prirasti (si) k srcu

Neodvisni, 8. januar 2020 ― Avtorica prispevka si je ogledala eno od dogodkovnih adaptacij performansa Srce Kristine Aleksove, ki se je zgodila 18. 12. 2019 v mariborskem GT22. Performans bere kot neverbalno reinvencijo avtoričinega performerskega sebstva preko rekvizita prašičjega srca, ki skozi prizore fluidno menjuje simbolne pomene: "Naslavljanje srca se v taktnem spreminjanju lokacij, klime in dražljajev razteza v stilu njegove frazeološke mnogoterosti, ponazarja njegov paradoks fizične ranljivosti in trdoživosti, simbolno pomensko razkošje in tudi – samoumevnost."

NJEGOVA PRVA TRI-DEKADA. Zapis (p)o predstavi

Neodvisni, 3. januar 2020 ― Andreja Kopač se na metodološko sličen način loti refleksije predstave Tridekade Igorja Sviderskega, kakor to počne predstava sama. Nekako med spomin in zdajšnjostjo, med zasebnim in javnim, nam omogoči vpogled v snovanje treh desetletij tega umetnika: "In kaj so proizvedli v glavi ene gledalke? Iskreno, diskurzivno in formalno izčiščeno, performersko zrelo »gesto«, ki zaokrožuje ne samo tridesetletnico plesnega ustvarjanja, temveč (z zgornjimi ekskurzi vred) tudi zgodbo o popotovanju umetnika".

0 obraza : 100 % izraza

Neodvisni, 30. december 2019 ― Radharani Pernarčič se tokrat ukvarja s plesno predstavo Conversation Pieces koreografinje Magdalene Reiter, v kateri najde nekaj pozabljenega: "Pravzaprav me predstava nagovori skoraj z nekim pozabljenim hrepenenjem/pogrešanjem. Kot človek, ki dolgo časa živi sam, se s tem povsem zadovolji in sprijazni, lepega dne pa spet spozna neko družbo, sočloveka ter se šele tako za nazaj zave prejšnje osamljenosti, me ta polnost (prvega in tretjega dela) opomni, da smo se nemara sodobnega »raw & casual & plain« pristopa v performativni umetnosti (teatru) morda pač zgolj navadili".

Sanje o erotičnem gledališču

Neodvisni, 28. december 2019 ― Avtorica besedila si je ogledala veliko koprodukcijo krstne izvedbe besedila to jabolko, zlato Simone Semenič v režiji Primoža Ekarta. Gre za emancipatorno besedilo, ki v polju gledališča odpira nove svobode in odkrito govori o seksualnosti, kjer to ni navada - a mu erotična drama, kakor je krstna izvedba naslovljena, tja v uprizoritvni ni sledila, pravi avtorica: "Zdi se da za lansiranje novega umetniškega žanra, erotične igre, erotične drame, enostavno potrebujemo več osebne opredeljenosti, igranja z vsemi gledališkimi sredstvi, več svobode, več poguma."

Ki je ‘definicija ljubezni’

Neodvisni, 19. december 2019 ― Radharani Pernarčič izpiše skorajda literarni poklon Cirkulaciji 2, zaenkrat še edinemu prostoru, kot zapiše, kjer v celoti velja: "produkcija = bivanje = ustvarjanje = dogodek". Ogromna hladna hala zaobjame s svojimi fizičnimi lastnostmi kot tudi z intersubjektivnimi ter je natančno "(t)ista fraktalna struktura, s katero se slehernič udejanja ta originalno cirkulacijska gnetljiva produkcijska platforma".

Ptiči brez vrtoglavice

Neodvisni, 16. december 2019 ― K pisanju smo povabili Blaža Lukana, ki je iskal miselno snov v vrzelih med filmom Vrtoglavi ptič Saša Podgrška in Iztoka Kovača iz leta 1997 in Kovačevo novo predstavo Vrtoglavi ptiči. Lukan ob ogledu predstave razmišlja o težavah reenactmenta in se spusti tako v zavedno kot nezavedno spomina ustvarjalcev in gledalcev: "Ti spominski plesni deli so simptomatični: po eni strani prinašajo pred skupino in gledalca – vprašanje pa, koliko pred Kovača – duh nekdanjega plesa z močno poudarjeno site-specific noto, po drugi strani pa pričajo o nemoči spomina, o nemogoči rekonstrukciji pa tudi reinvenciji minulega."

Konceptualna gesta, ki sprejema minljivost in časti spomine

Neodvisni, 14. december 2019 ― Nataša Berce reflektira novo predstavo Dragana Živadinova Biokozmizem::izreka, ki naj bi po eni strani ostala zvesta konceptualnim nazorom avtorja, a jo po drugi strani silovito zaznamuje življenje: "Biokozmizem::izreka je s človeško toplino in hudomušnostjo pretopila biomehanični princip v nekakšen univerzalni jezik, v nepričakovano učinkovit spoj na videz nezdružljivih, v performativni estetiki različnih, kultnih osebnosti Marka Breclja in Dragana Živadinova".

Umetno, umetnost, koncept

Neodvisni, 10. december 2019 ― Aleš Rojc piše o predstavi Luke Prinčiča Jitakami v.2018, ki je nekakšna vmesna postojanka v njegovem raziskovanju razgaljanja pasti nekritičnega sprejemanja tehnologije ter vpetosti človeškega telesa v digitalizacijo življenja: "V naravni material – govorico, podobo, telo – vdira nekakšna tuja forma, ki v primeru koreografiranega telesa ostaja neznanka, v preostalih pa se očitno umešča na stran tehnologije, in kot taka prevlada nad svojim materialom."

#RelationshipGoals

Neodvisni, 6. december 2019 ― Avtorica piše o tretji, brezbesedni ediciji tandemske predstave Heroj (3.0) Uroša Kaurina in Vita Weisa. Kot prijateljica in umeščena sodelavka, ki je bila pred uprizoritvijo na nekaj vajah, jima, čeprav ju tudi malo okrca, priznava uspeh v nemem formatu. Tudi tretji ediciji ne manjka "duhovitosti, medsebojne dinamike in šlagerjev". Humorja pa ne manjka niti pričujoči refleksiji o predstavi. "We can be heroes for ever and ever, what d'you say"

Ples milenijcev

Neodvisni, 3. december 2019 ― Pia Brezavšček razmišlja o predstavi Memememe Jana Rozmana skozi širše družbene spremembe, ki zadevajo zlati milenijsko generacijo, "ki je nemara prva, ki se ji je programje vpisalo v njene sinapse", s tem pa tudi občutek izpraznjenosti in anksioznosti, konkurenčniška logika in samoprezentacija. Meni, da je izjemno dragoceno opazovati odpiranje vrat odrov mlajši generaciji, ki s svojimi generacijsko specifičnimi temami prenavljajo sodobni ples vsebinsko in generacijsko.

Delovanje v napetosti med formo in silo

Neodvisni, 29. november 2019 ― Jasmina Šepetavc se v prispevku ukvarja s pomembnostjo tehnoburlesknih večerov skupine Feminalz Tatovi podob, saj meni, da so zarezali v heteronormativnost slovenske gledališke krajine ter uvedli performativne strategije, ki intervenirajo v obstoječe reprezentacije:"Loup Abramovici oz. HPD intenzivno uteleša napetost med formo in (queer) silo, z vsako preobleko spremeni spol, vedno manj jasno določen, z njo_im pa se gledalke_ci počasi pomikamo iz sistema reprezentacij v intenzivnost queer afekta."

Malo govoriti, a ogromno povedati

Neodvisni, 26. november 2019 ― Maša Radi Buh reflektira in vzporeja zadnji predstavi režiserja Jana Krmelja, Triadni balet in Za praznino / Jok kamere ter v zgodbah, ki jih Krmelj pripoveduje skozi zaporedje trajajočih podob, najde stičišče gledališke strukture in gibajočega se telesa performativnih praks: "Deli scenografije iz septembrske izvedbe, med njimi okoli svoje osi vrteča se kamera, so novembra doživeli svoj spin off v performansu Za praznino / Jok kamere, ki je nadalje razvijal premiso modificiranega človeškega telesa".

Spanje, ki poraja pošasti

Neodvisni, 22. november 2019 ― Kaja Kraner se refleksije predstave Barbare Novaković Spanje: oblike, krajine, pošasti loti hkrati z branjem zgodovine filozofije in umetnosti, kjer je fenomen spanja vselej predstavljal eno od izhodišč za razlago nepredvidljivih in nenadzorljivih procesov človekove narave. Metodologijo režiserke Kraner najde v posnemanju znanih spalcev iz umetnostne zgodovine ali v vsakodnevnih načinih, kako vse lahko "padamo" v spanec: "Kaj in kje je vir teh istih sanjskih podob, predvsem pa, kako pronicajo v človekovo telo, če pa jih ta v strogem smislu ne vidi, čuti, vonja ali sliši".

Predstava, ki je ni

Neodvisni, 19. november 2019 ― Avtor se je podal na romanje po postajah zvočno situacijske uprizoritve Vse se je začelo z golažem iz zajčkov dramatičarke Varje Hrvatin v režiji Eve Kokalj, v kateri so obiskovalčeve odločitve hkrati tudi koreografija premikanja po prostoru. V eni uprizoritvi se zgodi toliko individualiziranih predstav, kolikor je gledalcev, zato je to uprizoritev dramskega besedila, ki kljub temu, da se ukvarja z vprašanjem krivde, osvobaja: "Dejstvo, da je predstav, ne interpretacij predstav, temveč predstav samih, vsak večer toliko, kot je gledalcev, povzroči premik v režimu gledanja. Gledalec namreč ne špekulira niti o želeni interpretaciji avtorske ekipe niti ne razmišlja o vseh možnih interpretacijah sogledalcev."

Telo kot prostor. Intervju s Snježano Premuš

Neodvisni, 15. november 2019 ― S Snježano Premuš sva se pogovarjali o enem izmed možnih vstopov v razumevanje telesa, ki jo trenutno zanima, o njenem razumevanju plesne prakse, o metodi Body-mind centering, o neskončnih potencialih telesa, o prepletu teorije in prakse, o našem prevelikem zanašanju na zunanjost, o omejujočem načinu socializacije v sodobnem svetu, o načinih, kako zaobiti produkcijske pogoje, o umetnosti kot intenziviranju življenja, o sodelovanjih, odnosih in še o čem: "Vodnjak je za nas globok in skrivnosten samo zato, ker ne vidimo dna. Lahko pa splezamo vanj in v dno butnemo. To nas pri telesnem plaši. Mislimo, da če bomo videli dno, ne bo ostalo prav nič več. Pa vendar to ne drži, telo ni objekt. Telo je že zavest, in bolj ko pronicaš skozi, več možnosti se razpira."

še novic

Novice

Neodvisni: vizualna umetnost